Je svetniško ime, ki ga je nosil spokornik Aleš (Aleksij) iz Edese (5. stoletje). Ta goduje 17. 7. in je zavetnik beračev, potepuhov, romarjev in pasarjev ter priprošnjik proti slabemu vremenu (gromu, streli), nalezljivim boleznim in potresu.

Ker je spomin na sv. Aleša ohranjen samo v legendi, ga od leta 1969 ni več v rimskem koledarju (ostaja pa v krajevnih koledarjih in v Rimskem martirologiju). Najzanimivejši del legende pravi, da se je Aleš po dolgih letih potikanja med berači v Mezopotamiji vrnil na svoj rimski dom, ne da bi se dal staršem spoznati. Ti so mu – beraču – dovolili, da je živel na skromnem ležišču pod stopnicami, in šele ob njegovi smrti se je razodelo, kdo je.

Izhaja iz latinskega imena Alexius, to iz starogrškega Alexios, to pa iz imena Alexandros (tj. Aleksander) ali neposredno iz glagola alexein, 'braniti',...