Gospa, ki jo že kar dolgo poznam in je stara petinosemdeset let, mi je ogorčeno pripovedovala tole zgodbo. Čeprav je v še kar dobrem psihičnem in fizičnem stanju, se je odločila, da ima dovolj kuhanja in bo hrano raje dobivala na dom. Poiskala si je tudi takšno hrano, nad katero so mnogi navdušeni. Tudi njej se zdi dobra, problem pa je nekje drugod. Vsak dan ji pripeljejo eno porcijo, vendar je te hrane veliko preveč. Morda bi jo dva človeka pojedla. Morda pa tudi ne. Zato je telefonirala temu podjetju in prosila, ali bi se dalo dobiti polovično porcijo. Pa so ji rekli, da to ne gre, da so njihove porcije pač takšne. »Če ne morete vsega pojesti, vrzite ostanek v kanto,« je nazadnje dodala uslužbenka.

Gospa bi nepojeden ostanek hrane res lahko vrgla v smetnjak za odpadke, ampak srce se ji upira, da bi tako ravnala. Ko je bila še majhna, doma res niso nikoli stradali, živeli pa so zelo skromno in to se je nadaljevalo tudi pozneje v življenju. Nikoli niso hrane metali stran, v...