Spoznanje, da se otrok laže, je za starše vedno šokantno. Zaradi jeze, strahu in sramu, ki jih ob tem starši začutimo, je nevarno, da bomo vso to težo čustev prenesli na otroka. To bi pomenilo, da v otroku vidimo krivca, sebe pa doživljamo kot nemočne in nebogljene – češ, tako slabi pa spet nismo, da smo si zaslužili tole, toliko bi nam pa otrok lahko zaupal, da bi povedal po pravici, ne pa da nas sramoti pred celo šolo … Precej pogost ukrep je, da otroka kaznujemo z odvzemom dobrin, ki jih ima rad, mu ne dovolimo oditi na krožke … S kaznovanjem negativnega vedenja žal ne okrepimo pozitivnega. Problem namreč ostane, saj izvira iz nesproščenosti, strahu, nesprejetnosti in nezaupanja, natančneje iz pomankjivega čustvenega stika z otrokom. Ob kaznovanju se otrok počuti še globlje osramočenega, nesprejetega ali celo nevrednega. Zato je prvi korak ob spoznanju, da se je otrok zlagal, zanimanje za otroka; zanimanje za njegovo počutje, njegovo stisko. Noben otrok ne laže zato, ker bi v...