Naredila sem splav, vendar nisem nikomur povedala za to. Niti svojemu možu. Preveč me je bilo strah njegovega odziva, zdaj pa si ne morem odpustiti in me je sram, da sem splav sploh naredila. Ne vem, kako naprej. Monika

Draga Monika! Iskreno mi je žal ob vaši izgubi. Predstavljam si, da vam je težko, da je bolečina velika, da so čustva močna in da ste se znašli v stiski, ki je pred svojo odločitvijo niste slutili. Običajna pot žalovanja po umetni prekinitvi nosečnosti vodi tudi preko občutja neodpuščanja sebi in sramu. Morda čutite tudi žalost, obupanost, brezizhodnost ali na trenutke jezo, bes, težo zavračanja tega, kar se je zgodilo. Od vseh občutkov, ki ne morejo biti v polnosti izraženi, se lahko pojavi tudi otopelost, izguba volje do življenja ali pa občutke začnemo tlačiti in se posvečati drugim stvarem, da jih ne bi čutili.

Čeprav je boleče, bi bilo morda...