Bolečina je huda stvar. Kogar še nikoli ni pošteno bolelo, si tega skoraj ne more predstavljati. Mlademu človeku, ki si na primer zlomi nogo, ki mu izpulijo zob ali kaj podobnega, lahko včasih rečeš, naj stisne zobe, pa bo šlo. Res je. Bolečina bo kmalu popustila in bo spet vse v redu. Ampak vedno ni tako. Bolečina lahko vztraja in vztraja, je kljub zdravilu vedno hujša in z njo je treba živeti.

Z bolečino sem se v življenju veliko srečevala. Ne toliko s svojo, ampak z bolečino svojih bolnikov in z bolečino mnogih prijateljev in znancev. Ljudi sem skušala poslušati in se vsaj malo vživeti v njihov položaj. Imela sem občutek, da mi je vsaj sem in tja uspelo. Sama imam že od nekdaj zelo visok prag za bolečino in jo zato občutim šele takrat, ko je že zelo hudo. Priznati moram, da zelo hudo v mojem življenju ni bilo pogosto. Za to moram biti tudi hvaležna. Ni moja zasluga.

V zadnjem času o tem pogosteje premišljujem, sama ne vem, zakaj. Morda zato, ker srečam sedaj vel...