Vsakokrat, ko iz ust otrok in mladine prileti ali bruhne oziroma še bolje, se priplazi naslovni stavek, mi je tesno pri srcu. Občutek tesnobe pogosto spremljajo še prikrita zadrega in očitno nelagodje, tiha žalost in razočaranje. Naštetim občutkom in čustvom pa se običajno pridruži še resignirana refleksija s pridihom krivde. Kaj smo storili narobe oziroma česa nismo storili prav – katere obveznosti nismo izpolnili, katero dolžnost smo zanemarili, katere indice spregledali in katere naloge nismo dokončali, da nam kot staršem, učiteljem in vzgojiteljem, rejnikom in skrbnikom, zdravnikom in pedagogom, psihologom in sociologom našim nadobudnežem ni uspelo prižgati luči na koncu tunela? Kaj lahko odrasli danes zapišemo pod črto svojih strokovnih, moralnih, etičnih in občečloveških prizadevanj, če svojih zanamcev in naslednikov nismo uspeli navdušiti za iskanje in odkrivanje smisla življenja, delovanja in bivanja ter jih prepričati, da je smisel mogoče najti, prepoznati, razumeti in pono...