Namen pričujočega prispevka je predstaviti družbenopolitične okoliščine in posledice imenovanja dr. Alojzija Šuštarja za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Za izhodišče bo služila misel, ki jo je v svojih spominih zapisal vatikanski diplomat in državni tajnik Agostino Casaroli, poleg papežev Janeza XIII. Pavla VI. in Janeza Pavla II. poglavitni pobudnik, snovalec in izvrševalec nove vatikanske Ostpolitik, na t. i. mučeništvo potrpežljivosti Svetega sedeža v odnosih z vzhodnoevropskimi komunističnimi državami v obdobju 1963–1989. Casaroli opozori na dejstvo, da je Cerkev v Jugoslaviji v primerjavi s Cerkvijo v državah za železno zaveso uživala ključno prednost, saj je mogel Sveti sedež ves čas po letu 1945 naprej imenovati škofe brez neposrednega vpletanja državne oblasti. Jugoslavija namreč za razliko od sovjetskih satelitskih držav v zakonodajo ni prevzela načela o obveznem državnem pristanku v primerih škofovskih imenovanj, ki je med vsemi ukrepi najbolj dušil življenje...