O velika skrivnost / in čudoviti zakrament, / da so živali videle novorojenega Gospoda / ležati v jaslih! / Blažena Devica, ki njen trebuh / je vreden bil nositi / Gospoda Jezusa Kristusa. / Aleluja!

Pravzaprav ni jasno čutil, kaj govorijo besede starodavnega koralnega speva iz božičnih jutranjic; vedel je že, a to ni isto. Ta razlika še posebej boli, ti razlogi brez življenja. Skoraj tako kot agresivno in neobčutljivo poulično veselje norega decembra. Čustveno ravni glasovi so se mu zdeli hladni, daleč kot zimsko sonce, nepodkupljivo jasni, kot nekakšno notranje ogledalo. Ni mu bilo všeč, kar je videl v njem: ne preveč dobrega človeka, tudi ne preslabega, a vsekakor podoba ni bila taka, da bi ga pomirjala, kaj šele navdihovala. Vedel je, da nima veliko razlogov, da bi se pritoževal nad usodo, sploh če je pomislil nekoliko širše, da bi se lahko rodil invaliden ali v težkih razmerah, ali kje drugje, da bi se lahko npr. preživljal z brskanjem po smeteh, blodil po razrušen...