Foto: Tatjana Splichal

Grem po ulicah Ljubljane. V toplem plašču me še vedno malce zebe. Pospešim korak, ko grem mimo brezdomcev na klopci. Potem se zamislim, kako mora zebsti šele njih.

Misli me odpeljejo v različne situacije, ki sem jih doživela z ljudmi z ulice. Gospa na invalidskem vozičku je nekoč odklonila moj burek, ki sem ga šla kupit prav zanjo, ker me je vsak dan, ko sem šla mimo, prosila za denar za hrano. Medtem ko sem nekaj dni za tem doživela ravno nasprotno situacijo, ko me je gospod prosil za drobiž in ga nisem imela, v rokah pa sem držala krompirček, ki ga nisem mogla pojesti. Ko sem mu dala, kar je ostalo od moje večerje, sem bila prepričana, da v življenju nisem videla srečnejšega človeka, saj se je tistega krompirčka tako zelo razveselil.

Še danes velikokrat ne vem, ali je prav, da damo brezdomcu denar ali naj ga raje name...