Slovenski duhovnik in literat Otmar Črnilogar je v svojem Križevem potu za umorjene v eni izmed kraških jam napisal, kako ti mladi fantje očitajo svojemu Gospodu, da še bolj trpe kot on sam. Njega je mati spremljala na zadnji poti, njihove matere pa so daleč od njih. Njega je mati tolažila in on ji je lahko izročil svojega ljubljenega učenca v tolažbo, oni pa se od svojih mater ne bodo mogli posloviti in jih prositi, naj ne jočejo. Njegova mati je vedela, kje je njegov grob, njihove matere bodo ostale v nevednosti do konca dni.

Srhljivo je to besedilo, saj je najbrž edino slovensko literarno besedilo, ki človeško trpljenje povzdigne nad Kristusovo muko. Toda slovenski duhovni mislec s svojo pesniško dušo spregovori v Kristusovem imenu in pravi: »Ne tako!« Kajti njegova Mati je spremljala tudi nje, ona jih je tolažila in jim dajala upanje podobno kakor svojemu sinu, ko so padali v brezna, umirali od lakote po taboriščih, ali pa kričali od bolečin v strelskih jarkih.

...