Govoriti o poslednjih rečeh: ali ni v času, ko atomska doba prehaja v digitalno, čudno govoriti o njih, če že ne špasno? Smrt, sodba, pekel, nebesa, to se je nekoč drdralo iz ust že otrokom. Koliko odraslim pa bi se zdrdralo danes? V poslednje reči ni treba verjeti, vsaj v prvo ne. V smrt ni treba verjeti. Smrti smo zapisani vsi, verni in neverni. Druge tri poslednje tri reči pa so stvar vernih.

Kar se tiče sodbe, vero vanjo izpovedujemo pri vsaki maši v nicejski veroizpovedi, ko izrečemo o Kristusu besedo, »ki pride sodit žive in mrtve«. Toda iz vere vemo tudi, da bo to samo splošno, tako rekoč zgodovinsko, splošno človeško sojenje. Pred njim bo vsak umrli doživel osebno sojenje. Verjetno po klinični smrti, saj imajo mrtvi v krsti miren obraz, ki ne kaže kakšnega psihičnega pretresa, ki bi izdajal sodbo. Seveda bo božja sodba brez vsake pravniške navlake. Morda bo vse samo en blisk, s katerim bo Bog razgrnil pred mrtvecem vso njegovo preteklost dejanj, misli in čustev. Tak...