VLADIMIR TRUHLAR

Zapisane
besede svetih knjig
še vedno hodijo
v svoji rdečini
skozi rodove,
zamikajo v globine.
Ko jim pospremim
pogled,
glej: morje v dnu biti,
moje morje;
v moje školjke
se zazirajo
besede pisma,
v moja polja
koral,
v moja
drugačna sonca in pota.
Pod besedami pisma,
znotraj besedi,
se mi v vršanju Duha
morje odpre,
moje morje,
zašumi,
kot se pod težkim glasom
violončela
moja žalost,
žalost brez dna
prebudi.
In skozi vse rodove
ob besedah pisma
morje,
isto morje
motnordeče
šumi,
govori.

Foto: Tatjana Splichal