Ko naključni obiskovalec bogoslužnega prostora, pa naj bo to cerkev ali džamija, ki v veri ni bil vzgojen in tudi ne poučen, opazuje vernike, kako klečijo ali se priklanjajo, predvsem pa, kako ponavljajo molitvene obrazce, mu zagotovo pride na misel vprašanje, zakaj oz. čemu to počno. Verniku, ki mu je pogovor z Bogom vsakdanja praksa, se to vprašanje ne poraja. Samo po sebi se mu zdi umevno, da moli. Za tiste, ki jim molitev ni samoumevna, pa je to vprašanje zagotovo na mestu. Zakaj ljudje molijo?

Tisti, ki v življenju še niso imeli opravka z molitvijo, težko razumejo duhovnike in redovnike, med katerimi se, hvala Bogu, najde še zelo veliko gorečih molivcev, ki za samostanskimi zidovi velik del vsakdanjika posvetijo pogovoru z Bogom. Mnogim se namreč njihov način življenja ne zdi več primeren za današnji čas in si težko zamišljajo, da bi zmogli tako živeti tudi sami. Zato jim je vsakršno teoretiziranje o odločitvi za Boga in za molitev popolnoma nerazumljivo. Poleg tega pa...