Krščanstvo je v 11. stoletju doživelo svojo prvo veliko tragedijo, ločitev vzhodne polovice Cerkve od zahodne rimske. Vzhodna polovica se je s samozavestjo, ki je do danes ni opustila, poimenovala pravoslavje. Posebna tragedija je v tem, da je bila to bolj ločitev dveh vrhov, Rima in Konstantinopla, kakor dveh Cerkva in njunih vsebin. Katolištvo in pravoslavje sta si namreč tako intimno sorodna, da gre dogmatično za eno samo in isto religijo. Naj omenimo samo isto priznanje Kristusa kot Božjega Sina, evharistijo, češčenje Matere Božje – pri pravoslavnih mogoče še intenzivnejše kakor pri katoličanih.

S tem ni rečeno, da tisočletje oddaljenosti ni skušalo tu pa tam razliko tudi dogmatično podkrepiti, čeprav v malenkostih. A to je stvar teologov, ki so zdaj v intenzivnem dialogu. Omenimo naj samo problem vic – očiščenja, ki ga pravoslavje nekako ne prizna. A sicer lahko mirno govorimo o tisti nekatoliški konfesiji, ki bi se najlaže od vseh združila s katoliško. Ali se bo v dog...