V tržaškem Primorskem dnevniku je nedavno potekala moja polemika z dr. Jožetom Pirjevcem, potem ko se je ta obregnil ob moje predavanje v Trstu, kjer sem predstavil svojo obsežno študijo o odgovornosti slovenskih komunistov za narodni razkol 1941–1942. Dr. Pirjevec je izpostavil svoj ponos na partizansko gverilo in me izzval z vprašanjem, na kaj sem ponosen jaz – ali sem morda na kolaboracijo? To je bilo dobro izhodišče za pričujoče razmišljanje, kljub temu da ponos ni ravno kategorija, v kateri naj bi razmišljal zgodovinar, ko gre za strokovne zadeve. Ob novih zgodovinskih raziskavah, posebej takih, ki zadevajo najbolj ključno medvojno dogajanje, se je pokazalo, da jim podporniki komunistične interpretacije ne nasprotujejo več s prikazom nasprotnih dejstev, ampak kvečjemu s provokacijami, včasih celo žalitvami. To sicer ni dober pokazatelj kulturne ravni v znanstveni sferi, je pa dokaz, da partijska mitologija, kar se tiče druge svetovne vojne, pospešeno kopni, zgodovina teg...