Dve številki nazaj sem v tej reviji, na tem mestu pisal o denarju. Kako ga nikoli ni dosti in kako fino bi ga znal zapraviti, če bi ga imel. In kmalu po objavi je na moj naslov priromala kuverta, s katero je neznani darovalec – ki se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem za dobroto in prijaznost – skušal potolažiti moje finančno tarnanje. V kuverti res ni bilo tako opevanih in zaželenih milijonov, a če znesek primerjam z znamenitima dvema novčičema, potem lahko rečem, da sem prejel pravo pravcato bogastvo. In še enkrat: res iz srca boglonaj!

In sem se, prevzeten kot sem, hvalil ženi, kako neposredno je bilo nagrajeno in uresničeno moje pisanje: Samo napišem, pa dobim! In mi je, neposredna, kot je – in seveda potem, ko je zaplenila vsebino kuverte – rekla, naj za naslednjo številko oddam kar nabavni listek za trgovino, ki visi na hladilniku in na katerega zapisujemo, kaj nam manjka in česa si želimo. In sem, užaljen, kot znam biti, rekel, da prav, samo da bom pred tem še napis...