In kakšno je to delo? Ves dan namrgodeno, jamrajoče, negativno nastrojeno? Kje pa, ravno nasprotno.

Ko preberem novice, se kot po nekem pravilu moje sicer zadovoljivo razpoloženje v trenutku obrne v tesnobno, razdraženo, jezno, napeto. V knjižnici je pred dnevi neki moški nadrl knjižničarja, ker je bil več kot očitno nasršen že od prej in je potreboval žrtev, na katero bo lahko izlil svojo napetost. Z jamranjem ali vsaj izrazito nezadovoljno mimiko obraza se srečujemo tudi na delovnem mestu, na avtobusu, na cesti … Tudi sama se kdaj (ne le zaradi novic) zalotim v ne preveč vedrem duhu. Morda me vanj pahne kdo drug ali se vame prikrade od znotraj.

Zanimivo je slišati tudi komentarje kristjanov, da se preveč dolgo ne smemo počutiti lepo in neobremenjeno, kajti po vsej verjetnosti bodo kaj kmalu prišli tisti bolj boleči trenutki. Morda se bo to res zgodilo, kaj pa naj s tistim čudovitim sedanjim trenutkom?

Mi smo delo Božjih rok. Bog je Ljubezen, vanj veruj...