Če bi Adam in Eva vedela, kakšno godljo bosta zakuhala v edenskem vrtu z odločitvijo, da hočeta biti kakor Bog, bi (upam da) dobro premislila, ali je vredno zagristi v tisto sočno in vsega poželenja vredno jabolko, ki je sijalo na drevesu sredi vrta. Pa sta podlegla skušnjavi. Zagrizla in od takrat se kar naprej igramo skrivalnice.

Povsod. Iščemo drug drugega, da bi našli sebe, in ko najdemo sebe, še zdaleč nismo sami sebi dovolj in nezadovoljno nepotešeni iščemo naprej, kjer se le da, da na koncu, če nam uspe, zaobrnemo smer in se z vso močjo zaletimo v iščočo Ljubezen, ki je hitela vse življenje za nami, upajoč na ta naš končni obrat smeri. Nekaterim uspe narediti ta obrat zelo hitro, drugim šele na smrtni postelji.

»Kje si?« je vprašanje, ki nam ga dobro skritim tiho šepeta Bog. Ne čaka nas, ampak išče. Išče s tako ljubeznijo, navdušenjem, hrepenenjem, da ni mogel zdržati v nebesih (v raju sam), ampak se je ovil v celične ovoje enkratne umetnine, ki ji ni prime...