December je prinesel cel kup posebnih dni. Ob Prešernovem rojstnem dnevu so Kosi obiskali etnološki muzej, saj je vedno zanimivo videti, kako so živeli v starih časih. Lejla in Ismail se marsičemu nista mogla načuditi – seveda, saj so njuni dedki in babice živeli popolnoma drugače. Pa tudi drugi otroci so videli mnoge predmete, ob katerih so se zelo čudili starim časom.

Ob Miklavževem godu so se zbrali pri sosedi Silvi, ki jih je povabila, kakor je rekla, na čaj, v resnici pa je za vse otroke Miklavžu naročila hrustljave pečene parkeljne z rozinami namesto oči in z orehi namesto nohtov. Dobri so bili!

»Zakaj pa imaš rada toliko otrok, gospa?« je zaupljivo vprašala Lejla.

»Kar teta mi reci! Vse otroke imam rada, ja! Veš, svojega pa nisem imela nobenega!« je malo žalostno rekla soseda Silva in ta veliki Kosi so razumeli njeno žalost.

»Kdo bo teti Silvi nabral mah za jaslice?«

»In kdo ji bo postavil ovčke in pastirčke?«

»In kdo ji...