Monika in Marko Zupanc, arhitektka in magister pedagogike, doma iz centra Ljubljane, sta starša štirih otrok. Za njima je zanimiva življenjska zgodba. Trudita se za dobre odnose v družini. Z njima smo se pogovarjali o adventnem času, božiču, kako povezujeta vero in življenje …

V predstavitvi v knjižici Pričujeva z življenjem in besedo sta se predstavila kot par, ki se zaveda šibkosti človeškega in veličine božjega. Kaj vam pomaga, da ostajata povezana z Bogom?

Monika: Lahko govorimo o paradoksu slabotnosti in moči. Sama zmorem zelo malo, čeprav delujem močna osebnost. Zato sem se navadila predajati svojo šibkost in nemoč Jezusu. Pri tem mi pomagajo dnevni rituali, ki jih je v naši družini veliko. Takoj, ko se zbudim, pokrižam moža, četudi spi. Ob tem se sama počutim objeta od božje ljubezni in sem hvaležna za nov dan. To, da je ob meni mož Marko, je zame božji dar, saj ni nič samo po sebi umevno. Potem pokrižam otroke, saj je zame največji blagosl...