Tako mimogrede sem v neki večji družbi ujela, kako je eden od udeležencev vprašal mlajšo žensko: »Kako pa si kaj?« Ona pa mu je odgovorila: »Ti to resno misliš, ko me sprašuješ?« Ta kratek pogovor se mi je zdel silno zanimiv in sem potem med odmorom to žensko poiskala in jo vprašala, zakaj tako odgovarja na videz prijazno vprašanje. »Preprosto zato, ker me toliko ljudi povpraša, kako sem, pa že vnaprej vidim, da jih to čisto nič ne zanima. Občutek imam, da je zanje to samo navadna fraza. Zato si želim, da me vprašajo samo tisti, ki resnično želijo iskren odgovor. Morda včasih tudi takšnega, ki ne bo zadovoljen, ki bo kaj potarnal in bo za marsikoga po svoje neprijeten.«

Morala sem se strinjati z njo. Zavedela sem se, da verjetno tudi jaz včasih sprašujem tako in niti ne pričakujem odgovora. Ali pa avtomatično pričakujem pozitivnega. Pa tudi vprašanja, ki so namenjena meni, so pogosto takšna in jih večinoma ne jemljem resno. Če natančno premislim, je velik del komunikacije m...