Prerok Ezekiel nam tokrat zelo nazorno sporoča, da smo ljudje kot ovce. Te se namreč rade razkropijo, nato pa še zaidejo in se kmalu izgubijo. Izgubljeni in zmedeni pa smo tudi mi, kristjani. Z velikimi očmi gledamo v svet, ki obljublja srečo, užitek, ugodje in veselje ter zavrača bolečino in beži pred trpljenjem, boleznijo, smrtjo.

Smo kot ovce, ki so nekega »oblačnega in temačnega dne« pozabile na svojega skrbnega pastirja in zaradi svojeglavosti, napuha ter egoizma zapustile čredo in se napotile v različne kraje za nekaj časa. Potem pa prej ali slej spoznale, da novi pašniki niso nič boljši in lepši od domačega, ter v žalosti ugotovile svojo zmoto.

Približno tako kot v tej prispodobi opažam vedno več sogovornikov, ki se oddaljujejo od Cerkve, pozabljajo na molitev in na Boga, svojega Pastirja. Zanašajo se na svojo moč, inteligenco, srečo in še kakšno drugo obliko religije new age. V svojem življenju postavljajo na prvo mesto denar in ugled ter si kopičijo nepre...