Znano je moumentalno delo pisatelja Aleksandra Solženicina z naslovom Otočje Gulag. Opisuje nepregledno mrežo, sistem prisilnih koncentracijskih taborišč, gulagov, s katerimi je komunistična partija v Sovjetski zvezi ustrahovala svoje državljane skozi večji del dvajsetega stoletja in se tako ohranjala na oblasti. Knjigi je priložen zemljevid teh taborišč, v katerih so boljševiki psihično in fizično uničevali ljudi, ki so hoteli misliti samostojno.

Pogled na zemljevid ruskih, sibirskih pokrajin, poln črnih krogcev, ki zaznamujejo, kje so bili gulagi, kraji trpljenja pa tudi junaškega, tihega odpora, pogled na otočje zla me je spomnil na neki drugi zemljevid. Bil je zemljevid slovenskih dežel. Tudi ta je bil na drobno posejan s črnimi krogci, ki so kazali kraje komunističnih zločinov, s katerimi si je partija v Sloveniji utrjevala totalitarno oblast. To niso bili kraji taborišč ali zaporov, temveč kraji množičnih pobojev, prikritih morišč. To nevidno otočje na stotine morišč...