Naj začnem z verzom iz lepe in poznane Slomškove pesmi: »V nebesih sem doma, to oznanjujeta mi zemlja in nebo in vsaka stvar lepo.« Lahko bi rekla, da večina Slovencev to pesem pozna ali jo je vsaj kdaj slišala, zato smo obljubo nebes kar poslovenili in nam naši mali raj pod Triglavom daje že predokus nebeškega doma. Ali res?

Hvala Bogu za morje in gore, jezera in reke, vasi in mesta, kjer smo doma. Podoba naše Slovenije je podoba raja, ki nam je že v tuzemskem življenju ponujen v uporabo in je inspiracija za mnoge umetnike, ki želijo Stvarnikovo delo ovekovečiti na platno, pa tudi številne turiste, ki v superlativih govorijo o naši domovini. Brez duše pa je še taka lepota le površinska. In naša Slovenija ima dušo, ki pa jo prepogosto hote ali nehote premetavamo po žerjavici in pozabljamo, da kdor seje veter, žanje vihar, predvsem pa dejstvo, da se vsako dobro delo zvrhano vrača.

Morda je v narodnem smislu vprašanje »kje sem doma?« še najbolj smiselno pri Slovenci...