V letu, ko se Evropejci soočamo z eno najglobljih kriz svoje zveze – Evropske unije, obhajamo niz obletnic: 500 let reformacije, 100 let ruske revolucije, 60 let Rimske pogodbe, 25 let Maastrichtske pogodbe in 10 let začetka finančne recesije. Vse te so obelodanile vrzeli duhovnega in političnega stremljenja k evropski edinosti in nas spomnile na izredne krize, ki so kljub nepopravljivim izgubam botrovale nastanku Evropske zveze. Kot novodošli v Bruslju verjamem, da se lahko prav iz spomina na pretekle in sedanje krize ter z njihovim reševanjem rodi novo hrepenenje po Evropi.

Kriza in spomin. Če imamo Evropejci občutek, da trenutno živimo v stalni krizi, se vprašajmo, kako nam spomin pri tem lahko pomaga. Najprej z oceno stanja. Občutek krize, ki preganja Evropo, se napaja na mamljivih, a uničujočih občutkih razočaranja nad skupnim evropskim življenjem. Koristoljubni politiki te občutke zlorabijo, kar se odkrito kaže pri mukotrpnem odhajanju Britanije...