»Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedati svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime. O peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za janko. Vsa slika pravega pekla v moji mladostni domišljiji je odlično ustrezala našemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu.«
Solzice, Prežihov Voranc

… in ti pretežko je v prsih nosit al pekel, al nebo …

Tako kot naš slovenski pisatelj Prežihov Voranc v svoji črtici opisuje Pekel s temnimi besedami, bi tudi mi verjetno pekel opisali z besedami, ki imajo temno, zahtevno oz. skrivnostno konotacijo. Pekel je beseda, ki je danes ne slišimo tako pogosto, pa vendar je vsaj delček nje spoznal prav vsak. Je občutje, za katerega bi si želeli, da nas čim prej zapusti, je občutek, za katerega si želimo, da nas čim redkeje obišče, še manj v nas domuje, je občutje...