Koliko stvari na novo izveš, ki sicer bivajo, a so zakrite. In za koliko stvari ne bomo nikoli izvedeli, četudi bivajo med nami. Na te misli sem prišel, ko sem v nedavni številki tednika Družina bral intervju Ksenje Hočevar z znanim igralcem Jurijem Součkom. V intervjuju sem prvič izvedel, da je bil Součkov profesor verouka nihče drug kot naš svetniški kandidat duhovnik Filip Terčelj, velik domoljub, skladatelj in kulturnik iz Ajdovščine, ki so ga predstavniki povojne komunistične totalitarne oblasti mučili in januarja leta 1946 zunajsodno umorili. Souček pravi, da je bil Terčelj zanj svetel plamen, ki ga je s krivih poti nevere tudi preko glasbe zopet pritegnil na pot Vere, Upanja in Ljubezni. Ko je bila njegova vera najbolj omajana, je ob njem trdno stal Terčelj. Pa sem razmišljal, koliko ljudi se je Terčelj na ta način dotaknil in jih »dvignil« v duši, jim pomagal na ta ali oni način. Za večino Terčeljevih dobrih del ne bomo nikoli izvedeli, so pa ta dejanja zapisana pri Bogu. V...