»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,39).

Kolikokrat se nam je že zgodilo, da se nekam odpravimo (na primer v trgovino po živila), recimo, da želimo imeti mir in po opravku po hitrem postopku oditi domov … Potem pa nam srečanje s kakšno osebo ta opravek malo podaljša.

Tudi meni se je pred dnevi zgodilo, da sem dopoldne hitela po nakupih in si naredila načrte za kasneje, a sem pred sabo opazila osebo, zaradi katere sem imela rahel cmok v grlu. Ni bil ravno velik cmok, a bil je. Oseba me je v preteklosti užalila s svojim sarkazmom, zato sem razmišljala, če bi se ji morda izognila, kar je bilo tedaj še mogoče. A vendarle se mi je zazdelo moje tuhtanje zgrešeno. Mar ni ta oseba, ki stoji pred mano, moj bližnji? Ogovorila sem jo. Na začetku me je tudi ona pozdravila malce zadržano, a sta odprta drža in nasmešek naredila svoje. Kaj kmalu sva se začeli sproščeno pogovarjati o najinih otrocih, govorila mi je o težavicah, ki jih ima, jaz sem jo skušala...