Vsi dosedanji predsedniki republike so bili člani Zveze komunistov in njeni funkcionarji. Za javno delo so se kalili v organizaciji, katere oblast je temeljila na neformalnem vplivu prvorazrednih (oziroma avantgarde, kot so si sami rekli), zatiranju drugorazrednih in propagandnem manipuliranju s politično pasivnim ljudstvom. Prvemu predsedniku je to v zakonih nikoli zapisano moč v dobršnem delu uspelo prenesti na novo demokratično funkcijo in jo tudi brezkompromisno ­uveljavljati. V primerjavi s svojimi predhodniki je Borut Pahor osvežitev. Težko bi mu očital, da se ne trudi biti predsednik vseh državljanov. Konec koncev je ob zadnjem imenovanju novih članov ustavnega sodišča dokazal, da ga skrbi pristranskost pravosodja. Kljub temu se, če imam izbiro, ne morem odločiti, da bi na volitvah oddal svoj glas za nekdanjega nespokorjenega komunističnega funkcionarja.

Mlajša generacija, tudi tisti, ki so poučeni, da s komunisti ni dobro češenj zobati, je bolj sproščena. V ilustrac...