Foto: Tatjana Splichal

Kmalu po drugi svetovni vojni se je prebudila želja, da bi ob praznovanju 700. obletnice smrti svetega Frančiška Asiškega v Ljubljani zgradili cerkev in jo posvetili temu priljubljenemu svetniku, ki je sam rekel, da je najlepše komaj dobro za Boga. Načrte je skrbno pripravil arhitekt Jože Plečnik. Bili so nekaj povsem novega v slovenskem prostoru, zato so to cerkev nekateri razglašali za poganski tempelj. Čas pa je pokazal, kako se v tej cerkvi človek lahko zbere, saj ga prostor sam v svoji mogočnosti naredi majhnega in obenem velikega. Majhnega v občutju do presežnega Boga, velikega v občutju pomembnosti in enkratnosti bivanja. Kakor dvajset mogočnih stebrov podpira cerkveni strop, tako vabi tudi človeka, da stoji trdno, da je »izklesan steber za svetišče«, da nosi težo življenja pogumno in ne zbeži pred napori in presenečenji.

...