V začetku septembra sem na ulici srečala znanko. Malce odsotno sem jo pozdravila in že hitela naprej, ko je zaklicala, naj se vendarle ustavim. Počasi sem se obrnila ter šele takrat opazila, da je v zadnjem tromesečju nosečnosti.
»Se me še spomniš?« me je povprašala.

Prikimala sem ter se ob tem poskušala spomniti, kdaj sem jo pravzaprav nazadnje videla. So bila to še srednješolska leta?

»Sem slišala, da si babica,« je navdušeno dejala ter že zajela zrak, da bi mi zastavila vprašanje, ko jo je nenadoma prekinil njen mož, ki je stal poleg. Globoko je zavzdihnil, zavil z očmi in malce surovo dejal: »Ne razumem, zakaj zadnje čase ženske tako komplicirajo s porodom in vsem, kar je povezano z njim …«

V trenutku sem dojela, da ton njegovega glasu nakazuje na neodobravanje in nerazumevanje želja, ki jih imajo bodoče matere.

Še pred nekaj desetletji je bilo namreč povsem normalno, da se nosečnica ni spraševala o tem, kje in kako bo rodila, kdo bo pris...