Ljudje v glavnem umiramo kaj malo pripravljeni na srečanje s Sodnikom, ki nas pričakuje. To je mogoče reči tudi o vernih, ki so sicer spravljeni z Bogom, a njihove zadnje misli, če so pri zavesti, ne veljajo toliko Njemu kot tostranskim stvarem: zdravilom, obisku zdravnika, pogovoru s sorodnikom, spominu na to ali ono, celo kakšna politična novost, če je bila bolniku politika pri srcu. Kaj šele pri ljudeh, pri katerih smrt nastopi nepričakovano, kakor na primer pri kapi ali v zmeraj številnejših nesrečah na cesti, pa tudi na železnici in v zraku. Če se nesreča zgodi na cesti, nesrečnik pride pred Boga tako rekoč z volanom v roki, kaj šele, da bi mislil nanj. Isto seveda velja pri množičnih nesrečah, kot so recimo potresi. Pred Boga pa človek pride tako rekoč slečen vsega zemeljskega. Kar se tiče srečanja, naj mi bralec oprosti, če se bom prepustil domišljiji.

A tukaj me lahko popravi teolog. Po mojem skromnem ne-teološkem mnenju utegne biti Bog s svojim vprašanjem zelo kra...