Lejlin oče je delal, mama pa je bila doma in je skrbela za Lejlo, Ismaila in še dva dojenčka, tako da se ni nič kaj preveč kazala okoli bloka. Ismail je bil velik, močan fant in je premočno zabijal gole – vedno v levo prečko! Fantje so se trudili, da so ga sprejeli v igro, jih je pa jezilo, ker ni skoraj nikoli zgrešil. Tako so se vsi potegovali za to, da bi igrali v isti ekipi kot on. Tudi Lovro in Matej, ki sta postala Ismailova sošolca, sta se trudila za njegovo slovenščino, vendar fantom pravzaprav učenje jezikov ni šlo preveč v glavo. Jih tudi ni kaj preveč zanimalo. Radi pa so se podili s kolesi, vsem se je zdela to čudovita zabava. Lovro je iz kleti privlekel poleg svojega še bratovo staro kolo in ni bilo tako slabo. Ponudil ga je Ismailu in takoj so se zapodili v divji dirki okoli igrišča, okoli zelenice in okoli blokov, da jim je kar žvižgalo v ušesih. Tedaj pa je ded vzrojil:

»Ste pozabili Gala in Manco in nesrečo, ko sta se zaletela? Ni naloga fantov, da se podij...