Marsikdo mi reče, da je pripravljen umreti, da se smrti prav nič ne boji in da vsak trenutek lahko pride. Zdi se mu, da ima vse urejeno. Tudi sama imam tak občutek. Človek s takšnim občutkom veliko laže živi in se življenja lahko veliko bolj veseli. Potem pa se zgodi, da mora zaradi neke resne zdravstvene težave nujno v bolnišnico. Stvar je videti zelo resna, vendar še ne dramatična. Morda se je ne bo dalo pozdraviti in se bo končala s smrtjo. No, pa saj se smrti niti malo ne bojim, zato vse skupaj sploh ni tragično. Ampak kljub temu se tukaj vsa stvar zatakne. Pravijo, da bi morali čim prej, najbolje takoj, v bolnišnico. Ne, zdaj res ni pravi čas za to. Jutri me čaka še neka obveznost, ki je ne bi želel izpustiti. Preden odidem v bolnišnico, bi bilo treba urediti, dokončati še nekaj stvari, ki se mi v tem trenutku zdijo pomembne. Morda bi lahko odšel v bolnišnico čez tri dni, prej gotovo ne. Saj ne morem oditi kar tako. Saj vendar ne morem drugim pustiti stvari kar tako, nerešenih...