Z najmlajšimi veroučenci smo se pogovarjali o temi. Zatemnili smo učilnico in nekaj časa v mraku ždeli na svojih mestih. Kmalu se je zaslišalo pokašljevanje in premikanje. Nato sem prižgala majhno svečko, ki je prostoru prinesla svetlobo, in otroci so veselo zavriskali in se zasmejali. Tema, z nelagodnim občutkom, je izginila in učilnico je zajelo veselje in smeh.

Najbrž je nekaj podobnega doživljalo tudi »ljudstvo, ki je hodilo v temí«, in »zagledalo velíko luč«. Njihova zaskrbljenost, žalost in ponižanje so se spremenili v »silno radost«, ki jo daje Gospod.

Kot pred mnogimi leti tudi danes ljudstvo hodi v temi. Pravzaprav ravno nasprotno, hodi za svetlečimi in glasnimi reklamami, hlasta po vedeževanju in išče čim bolj nenavadne nasvete in recepte za svoje življenje. Ob tem pa se utaplja v sodbah, zamerah in nevoščljivosti. In potrebuje luč, svetlobo Jezusa Kristusa.

Tako kot se razlikujeta noč in dan, tako je različno tudi življenje brez Boga ali z Bogom...