Pomen slovitega jezikovnokulturnega načela »prožna stanovitnost« si lahko predstavljamo kot razmerje med trdnim nosilnim ogrodjem jezikovnega sistema (temeljnimi pravili in vzorci) in manj stanovitnim obrobjem tega sistema. Medtem ko temeljna pravila zajemajo velike množice primerov in njihovo kršitev v besedilu dosledno obravnavamo kot očitno in nedopustno napako (npr. *druga tir), odmike od bolj obrobnih in podrejenih pravil z manjšim številom primerov pogosto priznavamo kot dopuščene posebnosti in ukazane izjeme (npr. sklanjanje samostalnikov mati in hči) ali kot (ne)enakovredne dvojnice (npr. študentje / študenti).

V polju teh posebnosti, izjem in dvojnic ter z njimi povezanih napak v besedilih se ves čas dogajajo spremembe. Njihovo strokovno navajanje in normativno (pre)vrednotenje, tj. sprejemanje ali zavračanje, lahko spremljamo kot večjo ali manjšo »razvojno prožnost« v veljavnih jezikovnih priročnikih. Med nestanovitne točke v...