Pred dnevi sem poslušala pričevanje tujega dekleta, ki je ob koncu poletnih počitnic obiskalo naše kraje. Mladenka je opisala zanimivo srečanje s starejšim parom v nekem manjšem naselju. Povedala je, da sta sedela pred hišo, na svojem dvorišču, in se pogovarjala. Šla je k njima in ju pozdravila. Potem se je nanjo najprej usula ploha neprijaznih besed, potem ju je, ker je bilo vroče, kljub slabi volji, zaprosila za kozarec vode. Tega ji nista odrekla. Še več, takoj, ko ji je gospodinja prinesla vodo, sta začela govoriti. Razlagala sta ji o svoji jezi in razočaranju nad politiko in Cerkvijo. Opisovala sta svoje življenje in preizkušnje, ki sta jih doživela. Dekle pa ju je poslušalo. Tako sta počasi, iz minute v minuto, iz ure v uro, postajala boljše volje in vedno bolj sproščena ter vesela. Na koncu pogovora so še skupaj prebrali odlomek iz Svetega pisma, ki jima ga je s svojimi besedami nekoliko osvetlila in razložila. Nato pa zaključila z oznanilom vesele novice, da ju Bog ljubi tak...