Dovolj nam je običajnih obrazov politikov! Navedeno in podobna sporočila kar grmijo s televizijskih zaslonov in v časopisih. Pošiljajo nam jih stari, vsem znani in že vsakdanji obrazi! Nekaj grotesknega je v komentatorjih mož že sivih las iz vrst novinarjev, profesorjev, izvedencev vsake vrste, ki odločno terjajo »radikalno zamenjavo ljudi«! Toda njihove zahteve veljajo drugim, ne njim; nove obraze zahtevajo predvsem med politiki, ne med »javnomnenjskimi gospodi«.

Ko poročajo o izidih volitev doma ali na tujem, javnomnenjski gospodje praviloma ocenijo, da so se volivci narobe odločili in svoje poslušalce in bralce preprosto ne seznanijo z voljo volivcev. To počno tudi dopisniki, ki so dolga leta v neki državi in kljub temu zanje odločitev volilnega telesa ne šteje in v domovino poročajo po lastni presoji, pa čeprav je to v nasprotju s stvarnostjo v deželi, iz katere poročajo.

»Novi ljudje!« so zahteva njihove nadutosti. V bistvu pa iščejo aplavze in dobro plačilo...