Anton Košir, salezijanec, zlatomašnik

Luč sveta je zagledal leta 1939 kot tretji od štirih otrok v preprosti, a globoko verni, kmečki družini v Sodražici. »Moje zgodnje otroštvo so zaznamovale strahote druge svetovne vojne, ki so zelo prizadele tudi našo družino. Rojstna hiša je bila požgana, očeta so odpeljali v italijansko internacijo, po vrnitvi pa so ga mobilizirali partizani. Udeležil se je pohoda XIV. divizije na Štajersko, kjer so ga zajeli Nemci. Iz ujetništva se je vrnil šele konec junija leta 1945. Vse breme skrbi za družino je tako padlo na mamo. Po vojni so starši z velikimi napori zgradili novo hišo v neposredni bližini župnijske cerkve, kjer sem kmalu postal ministrant.

Bogu sem hvaležen za globoko verne starše. Še danes občudujem svojo mamo, da je kljub obilnemu delu na majhni kmetiji našla čas, d...