Tu se ne bom ukvarjala z občutki krivde, ki glodajo v človeku, ko naredi nekaj zares narobe. Ustavila se bom pri občutkih krivde, ki objektivno sploh niso utemeljeni, človek pa zaradi njih kljub temu težko živi. Ker sem se v svojem življenju veliko ukvarjala s spremljanjem umirajočih in žalujočih, vem, da se skoraj ob vsaki smrti pojavijo številni občutki krivde pri svojcih. Kako bi mu lahko bolje pomagali, ali bi ga morali že prej pripraviti, da bi šel k zdravniku, ali smo zanj naredili res vse in tako naprej, brez konca.

Zelo hudi občutki krivde pa se lahko pojavljajo tudi pri zdravstvenem osebju, posebno pri začetnikih. Spominjam se mlade medicinske sestre, začetnice, ki je umirajočemu bolniku dala injekcijo sredstva proti bolečinam in bolnik je kmalu potem umrl. Mlada sestra je dobila močne občutke krivde, da je smrt povzročila ona z injekcijo. Ali pa mlada zdravnica, ki je v enem od prvih dežurstev doživela, da je nekaj bolnikov umrlo. To jo je izredno prizadelo. Saj...