Res je zanimivo. Vsi bi radi dolgo živeli, pa nihče noče biti star. Kot da je biti star nekaj slabega, morda celo sramotnega. Pogosto vidim napovedi za kakšno prireditev za starejše. Zanimalo me je, kaj pomeni za starejše. Kdo je starejši? Če smo čisto natančni, smo prav vsi starejši. Petleten otrok je starejši od štiriletnega, petdesetletni je starejši od štiridesetletnega in tako dalje. Vsak ima za seboj še mlajše, razen novorojenčka.

Zato zveni morda za marsikoga starejši veliko lepše, kot če bi rekli star. Sprašujem pa se, zakaj se tako bojimo poimenovati stvari tako, kot dejansko so. Večkrat sem že bila na kakšni župniji, ko so imeli srečanje za starejše. Tja so največkrat svojci pripeljali stare, že precej obnemogle svojce, mnoge na vozičkih. To seveda ni čisto nič narobe, saj je srečanje tudi zanje. Manjkali pa so mnogi, ki po letih tudi že spadajo med stare, pa tega nikakor nočejo priznati. Najbolj normalno bi se mi zdelo, da bi bili navzoči oboji. Poznam tudi ljudi...