Po razsodbi ustavnega sodišča iz leta 2001 (tedaj so v njem prevladovali sodniki komunistične provenience, kot Ciril Ribičič, Lojze Ude, Dragica Wedam Lukić) je v slovenskih šolah prepovedana vsaka konfesionalna dejavnost, kamor spada tudi verouk. S tem je bil od najvišjega sodnega organa zacementiran prosluli 72. člen »Gabrovega« šolskega zakona iz l. 1996 (ZOFVI), po katerem verouk moti »avtonomijo šolskega prostora« in je kot tak v javni šoli prepovedan.

Tako je ostala vera – kot v komunističnih časih – izločena iz šolskega prostora, potisnjena 'v zakristije'. V javni šoli se duhovnik ne sme pojavljati, da ne bi motil tistih, ki niso verni. Kot se črnci v Južni Afriki do leta 1991 niso smeli pojavljati na območjih, rezerviranih za belce. S tako zakonodajo se nadaljuje državna ureditev, sovražna do vere in Cerkve, kakršna je bila značilna za komunistični režim; z njo ostajamo unikum med primerljivimi državami Sred­nje Evrope, saj je v vseh drugih...