Na izletu v Avstriji sem pred leti naletela na seme špinače, ki je bilo označeno z napisom – redka rastlina. Seme sem kupila in posejala, pa nič. Seme je namreč pred sejanjem treba namočiti v vodi. Nato mi je sadiko novozelandske špinače podarila soseda, češ, »seje se mi povsod«. In s to špinačo je tako. Odkar se je leta 1771 z morjeplovcem Jamesom Cookom izkrcala v Evropi, se večinoma seje sama. Tudi na Novi Zelandiji, od koder je doma, se je. Domorodci, Maori, pa te zanimive, menda edine zelenjave, ki se je iz tistih krajev razširila po svetu, sploh niso uživali.

Gre za nizko plazečo rastlino z mesnatimi srčastimi listi, pokritimi z drobnimi pikicami, ki so videti kot drobne kapljice vode. Užitni so poganjki in listi. Cvet je neznaten. Po 3 semena so ovita v bodičasto kroglico, veliko 3 mm.

Morda pa je razlog oksalna kislina, ki je ta poleti rastoča...