Ko dobiš otroka, čutiš neverjetno srečo.

Vzameš ga, štručko malo, v naročje … Previdno, da ga ne zdrobiš …

Oh, ta mala kepa lepote: Če bi Bog potreboval kalup za angelčke, naj se oglasi pri nas.

In ta lepota ni naključje …

To lepoto je otrok podedoval po tebi! Na tem malem obrazku … tak mir in spokojnost.

Ki ju kar na lepem prekine – jok! Kaj jok. Tuljenje! Od jutra do večera. Jok! Ki se zlepa ne neha! Še ponoči ne! Ko ne pomaga dojenje, ko ne zaleže kuminov čaj, ko sosed nejevoljno pobuta po steni … posežeš po skrajnem sredstvu: prižgeš radio! Priklopiš CD! Surfaš po glasbenih straneh na spletu!

In preizkusiš vse: od narodno-zabavne do rock'n'rolla. Od turbo-folka do zvokov deževnega gozda!

In na koncu pristaneš … pri klasiki! Neverjetno, kaj tale Mozart naredi otroku! Ali pa Brahms!

»A vi pa kar Mahlerja?« se pogovarjaš ob peskovniku s kakim drugim mladim očkom.

In sledi neizogiben zaključek: T...