Pravzaprav smo vsi eno

Večkrat se spomnim, kako se je pred leti starejši kolega kot bolnik znašel v bolnišnici. Želel je čisto na kratko telefonirati, ne vem več točno, kam, pa so ga mlade sestre takoj poučile: »Veste, tu ste kot bolnik in ne morete telefonirati.« Prej je kot konziliarni zdravnik velikokrat prišel na ta oddelek in je bil vedno zelo prijazno sprejet.
Prav na ta dogodek sem se spomnila, ko mi je kolegica, ki je kakšno leto v enem od slovenskih domov za stare, pripovedovala, kako čudno se počuti ob mladi negovalki, ki jo pozna že od prej. Obe sta doma iz istega kraja. Vedno sta se prijazno pozdravljali, nista pa imeli kakšnih ožjih stikov. Zdaj pa sta se srečali v domu. Kolegica kot stanovalka doma, negovalka pa kot tam zaposlena. Naenkrat se je med njima pojavil zid: vsaka od njiju je na drugi strani in negovalka ji zelo jasno pokaže, da je ona tu v vlogi močnejšega. Tega kolegica niti ne bi tako zelo občutila, če ne bi imela zelo dobrega odnosa z vsemi d...