Najprej ne moremo dopustiti, da bi nekdo, ki je hudo bolan, mirno umrl, potem pa, ko vse mogoče poskušamo in ne umre, ne moremo dopustiti, da bi takšen živel.

Ko sem pred meseci poslušala, kaj se je zgodilo šestdesetletnemu moškemu, sem se zamislila. Zgodba še zdaleč ni osamljena. Podobno se dogaja vsepovsod in je tipičen kazalec, kako danes razmišljamo o življenju in smrti. Seveda moram biti poštena in povedati, da ne povsod in ne vedno, pa vendar precej pogosto.

Pri gospodu, ki sicer ni bil srčni bolnik, je prišlo do nenadnega zastoja srca. K sreči se je to dogajalo prav pred bolnišnico in tamkajšnji zdravnik ga je hitro začel oživljati. Trudil se je in trudil, trajalo je skoraj celo uro, preden je srce začelo spet biti. Vsi ob njem so bili tega zelo veseli, toda gospod je pri tem dobil hudo možgansko okvaro, tako da je bil popolnoma nepokreten in komunikacija z njim ni bila mogoča. Bolnikova družina tega nikakor ni mogla razumeti. Medicina vendar zmore vse in go...