Svoje življenje sem posvetil šolski službi in literaturi. Glasba, najvišja med umetnostmi, mi je ostala tuja. Glavni razlog je bil morda v tem, da sem se glasbe bal: preveč naravnost je drezala v tisto duševno območje v meni, ki je trpeče iskalo smisel življenja in sveta.

Ta tujost je bila posebno čudna, ker smo imeli v hiši klavir, na katerega so igrali žena in otroci. Danes strahu pred muziko nimam. Včeraj sem spet poslušal Beethovnovo Deveto simfonijo. Pritegnila me je seveda klasična glasba in med njenimi predstavniki najbolj Ludwig van Beethoven. Zamislil sem si koncert z njegovo Deveto simfonijo, v kateri bi sam napravil po izvedbi med poslušalci anketo z vprašanjem: »Kaj si med poslušanjem najbolj občutil?« Anketa naj bi mi razkrila, ali je še kdo med poslušalci občutil to, kar sem občutil sam, ali pa je bilo moje doživetje nekam preveč subjektivno, če ne čudaško.

Moje občutje je bilo namreč naslednje: da sem poslušal veličastni slavospev Prasili, ki nas je...