Ob današnji božji besedi me nagovarja to, da si je Elija upal stopiti v odnos z Gospodom šele, ko se ga ni več bal. Bal in skrival se je pred Bogom, ki se jezi, kar slikovito predstavlja grom, ki stresa in ruši kot potres, ki peče in žge, da ostane le še pepel, saj mu je tak Bog nevaren in z njim je treba biti previden. Strah mu preprečuje resničen odnos. Ko pa pride Gospod v nežnem šepetu, ki ga ne ogroža, ampak obeta nekaj lepega in dobrega, tedaj se odpre Elijevo srce in Gospod lahko pride in govori na srce. V psalmu me nagovorijo besede, ki potrjujejo to božjo odprtost in obljubo pravega ljubečega odnosa. Gospod želi postati majhen zato, da se človeku lahko približa, zato, da je mogoče zgraditi enakovreden odnos ljubezni, ne odnos strahu in hlapčevanja. Gospod govori o miru, dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se poljubila. Iz zemlje bo pognala zvestoba, z neba se sklonila pravičnost.

V evangeliju opazujemo Jezusa, Gospoda, vsemogočnega, ki je za nas...