Cerkev se je dolžna prvenstveno zavzemati, da bodo vsi ljudje prišli do človeka vrednih razmer za življenje. Tako Cerkev ravna v misijonskih deželah. Drugod je preveč vezana na oblastne strukture, da bi tvegala večjo radikalnost na tem področju. Zavedamo se sicer, da ne moremo lačnim ljudem govoriti o Bogu in o njegovi ljubezni do nas vseh. Evangelij je o tem jasen. Bog hoče po Jezusu oboje: da imajo vsi najpotrebnejše za življenje. Zato ljudi ni hotel odpustiti, ne da bi jim prej dal jesti. Ko je učil moliti, je prosil tako za materialni kot duhovni kruh. Oboje je potrebno za zveličanje. Oboje lahko označimo za vsakdanji kruh, ki nam ga daje Bog. Tega kruha nikoli ne bo zmanjkalo, ker ga ima Bog za nas vse v obilju na zalogi. Vedno ostaja rezerva dvanajst košev ostankov od tega, kar smo dejansko zaužili. Vsi so se nasitili: otroci, žene in možje. Naša naloga je torej, da delimo drug drugemu in drug z drugim vse tisto, kar je za nas tako ali tako preveč...