Abraham je nomad, Mojzes popotnik. Jezus često predlaga: »Prepeljimo se na drugo stran« in od tam pošilja pridigat svetu.

Čas v temelju oblikuje vrsta notranje koreografije. Rečemo lahko, da nas samo življenje nagiba, da mu prisluhnemo še drugače. Vsak od nas je poklican, da se sooči z imperativom, nezadržno potrebo, da življenje znova odkrije v njegovi čistosti. Npr.: če nas modra linija morja tako očara, potem je to zato, ker nas njegova neizmernost spominja na naše resnično obzorje; če se vzpnemo na visoke gore, potem se zato, ker v jasnem pogledu z vrha vidimo stvarno; če gremo v druga mesta (in v njih iščemo določeno podobo, košček lepote in ne vem še kaj …), potem tudi zato, ker sledimo notranji geografiji; če si preprosto privoščimo čas sproščenosti (obed brez naglice, daljši pogovor, obisk in srečanje), potem zato, ker je to zastonjsko in samo tako okusi...